Vabljeni, da se pridružite novi bralni skupini, ki je namenjena bralcem med 20-im in 40-im letom (leto gor ali dol).
Na prvem srečanju bomo govorili o knjigi Križišče štirih poti.
»Nobenega neuspeha nikoli ne omenjajo, o morebitnih težavah se ne pogovarjajo niti v družinskem krogu. Če bremen ne delijo med seboj in težav ne omenjajo na glas, je zanje nemogoče poiskati rešitve.« Tommi Kinnunen s prvencem Križišče štirih poti tke zgodbe o treh klenih finskih ženskah, moškem, ki klone, in celotnem stoletju. Začne s pokončno Mario, babico porodničarko, ki sama vzgaja hčerko Lahjo. Vztrajna in neuklonljiva hčerka opravlja za tisti čas netipičen poklic za žensko – je fotografinja. Rodi tri otroke: prva hčerka je nezakonska, druga slepa, sin prevzame mamin poklic in ostane doma. Antipod predhodnicam je njegova žena Kaarina, ki skrbi za dom in družino. Njegov oče Onni je ujet v ozkost časa. Vojna v njem odkrije junaka in geja. Pisatelj ga ob bok ženskam postavi, da skrha stereotip, da je vojna privilegij heteroseksualcev. »V vsakem od vojakov se je zagozdila enaka količina krikov,« zapiše o Onniju. Pisatelj na videz hladno, prav gotovo pa tekoče opazuje stoletje družine. Redko izlije čustven zapis. V skladu s surovostjo časa ga odškrtne, da nas spomni in opomni: »Konec koncev smo vsi rezultat kulture, v kateri smo odraščali. Notri, čisto notri v sebi, pa nas preganjajo ista čustva.«
(Jedrt Jež Furlan; Bukla 116-117)