Marjan Manček – nagrada Hinka Smrekarja za življenjsko delo

Slavnostna podelitev nagrade bo na odprtju 12. slovenskega bienala ilustracij v sredo, 21. decembra, ob 20.30 v Cankarjevem domu.

MARJAN MANČEK – NAGRADA HINKA SMREKARJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO 2016

Nagrajenca za življenjsko delo predstavljamo izven tekmovalnega dela bienala z izborom ilustracij in knjig ter predvajanjem avtorskih risank. Zapis za katalog je prispevala umetnostna zgodovinarka Tatjana Pregl Kobe (031 598 597): Mojster duhovitih ilustracij Slovenska ilustracija ima tradicijo, ki temelji na različnosti. Je samosvoja likovna disciplina s posebej pomembno vlogo pri vzgoji in izobraževanju najmlajših. V njej ima Manček poseben položaj že več desetletij. Ilustriral je neverjetno veliko knjig za otroke, med katerimi so najbolj znane Mojca Pokrajculja, Pedenjped, Zlata ribica, Peter Klepec, Kozlovska sodba v Višnji Gori, Zrcalce, Kraljična na zrnu graha. Ustvaril je bogat opus avtorskih slikanic (Abecedeževnik, Iz dnevnika čebelice Medke, Brundo se igra …) in stripov (Hribci, Modri medvedek, Cufek, Leo, Pipi Pišče išče …). Odlika njegovih risanih in z živimi barvami izslikanih likovnih pripovedi je njegova posebna pronicljivost, s katero humorno, tu in tam hudomušno in včasih kar satirično nadgradi literarno vsebino. Humor in satira sta zanj enakovredna: ne more se ukvarjati samo s humorjem in ne samo s satiro, kajti satira bi ga lahko zagrenila, humor pa bi ga morda preveč posladkal. Tudi zato je Mančkova ilustracija vedno sveža in aktualna v svojem času, hkrati pravljična, a z vrednotami nadčasovnosti. Tako je ustvaril bogato béro prepoznavnih likovnih junakov. V otroštvu je Manček rad prebiral slikanico Medvedek Neewa J. O. Curwooda, ki je najprej izhajal v časopisu Slovenski poročevalec, pozneje pa je izšel v knjižni obliki, in Mikija Mustra, knjige Karla Maya in stripe v zagrebškem tedniku Plavi vjesnik. V gimnaziji je začel objavljati karikature v Pavlihi, tedanjem šaljivem časopisu za odrasle: tu sta izhajala stripa o kaplanu Felicijanu in beraču Bradaču. Z ilustracijami Odprave zelenega zmaja (1976) pisatelja Slavka Pregla se je odpravil na pot ustvarjanja za mladino. Ob svojih treh otrocih se je povsem posvetil knjižni ilustraciji, avtorskemu stripu ter kmalu svoje risane junake oživel tudi v več animiranih filmih (Ogledalce, Hribci, Kako se znebiš Mačota, Be). Med njegovimi znanimi likovnimi junaki so Pedenjped, junak Grafenauerjevih pesmic, Mojca Pokrajculja, kremenita praslovenska Hribca Dajnomir in Miliboža, Modri medvedek, ki je postal maskota revije Ciciban in Radovedni Taček, lutka priljubljene televizijske serije za najmlajše. Za priznanega mojstra knjižne ilustracije Marjana Mančka, ki zna otrokom in odraslim bralcem likovno obogatenih besedil pred oči pričarati živo zgodbo in zabavne like, sta značilni posebna oblika humorja in čvrsto risarsko izhodišče. Je izjemen pripovedovalec zgodb s pretanjenim smislom za humor ter s prefinjenim in ustvarjalnim pogledom na jezik. V njegovih stripovskih zgodbah se srečamo s precizno oblikovanimi glavnimi junaki, ki se različno znajdejo v različnih okoliščinah, predvsem pa so radovedni raziskovalci časa in prostora, ki jih obdaja. Riše s tušem in barva z akvarelnimi barvami. Najbolj uživa ob likih, ki si jih sam izmisli, vendar lahko riše kar koli, če mu le uspe dogodek ali lik narisati duhovito. Pri tem upošteva poljudnoznanstven način – predmeti morajo biti taki, kot so v resnici, sam pa jim doda humornost in izvirnost. Vseeno mu je, ali riše za triletnike ali triinsedemdesetletnike, risba mora biti razumljiva enim in drugim. Ilustriral je pesmi Mete Rainer, Saše Vegri, Nika Grafenauerja, Daneta Zajca, Borisa A. Novaka, Toneta Pavčka, Miroslava Košute … Med njegovimi najljubšimi avtorji je hrvaški pesnik in pisatelj Zvonimir Balog, za katerega je ilustriral knjigi Dežela Smejalka in Jaz, osel. Ilustriral je dela mladinskih pisateljev Slavka Pregla, Leopolda Suhodolčana, Polonce Kovač, Berte Golob, Ferija Lainščka, Marjete Novak, Ervina Fritza, Marka Kravosa, Matjaža Pikala, Andreja Predina … S karikaturami je opremil knjige Janka Messnerja, Janeza Kebra in Huberta Požarnika. Karikature in ilustracije je razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu, njegove animirane filme pa so prikazali na pomembnih svetovnih festivalih kratkega in animiranega filma. Manček še zdaleč ni prenehal ustvarjati. Leta 2014 so izšle tri nove avtorske slikanice, namenjene najmlajšim: Ovčka Be, Kozliček Mek in Pujsek Lul. Občasno objavlja ilustracije v Cicibanu, Cicidoju in Mavrici. Različne založbe ponatiskujejo knjižna dela z njegovimi ilustracijami in stripi. S svojo umetnostjo, ki bo zagotovo še naprej izjemna, duhovita in otrokom privlačna, bo Marjan Manček še nekaj časa razveseljeval vselej nove generacije najmlajših bralcev.

Marjan Manček je bil rojen 3. januarja 1948 v Novem mestu. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz angleščine in zgodovine. Med študijem se je preživljal z risanjem karikatur za domače in tuje časopise ter revije (Pavliha, Delo, Mladina, Pardon, Reader’s Digest …). Z avtostopom in risanjem karikatur je med počitnicami prepotoval velik del Evrope. Leta 1977 je bil urednik revije Kurirček in mladinskega tiska pri založbi Borec. V svobodnem poklicu je poleg ilustracij za mladinsko periodiko ilustriral več kot dvesto knjig, od tega 33 avtorskih slikanic, ustvaril več stripov, likovnih zasnov za lutkovne predstave in realiziral 9 kratkih animiranih filmov. Med nagradami, ki jih je prejel za svoje ilustracije, so plaketa zlatno pero Beograda (1977), Levstikova nagrada (1977), več nagrad in pohval na mednarodnem knjižnem sejmu v Beogradu (1978, 1981, 1985, 1990), nagrada za najlepšo knjigo za otroke na 12. Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani (1995), priznanja zlata knjiga (1980), Hinka Smrekarja (2010) in zlata hruška (2012). Za karikature je bil nagrajen v Skopju (1971, 1972), Ankari (1985), Trstu (1988) in za animirani film na Festivalu slovenske filmske animacije v Izoli (2000, 2004). Nekaj njegovih karikatur je vključenih v antologijah evropskega grafičnega humorja in satire Opus International (Pariz 1972) in Satirikon (Berlin 1980). Za ilustratorski opus je leta 2007 prejel Levstikovo nagrado za življenjsko delo, leta 2016 pa nominacijo za Andersenovo nagrado. Od leta l981 živi in ustvarja v Selščku pri Cerknici, rojstni vasi slikarja Maksima Gasparija.

Nagrada Hinka Smrekarja za življenjsko delo 2016