V Knjižnici Jožeta Udoviča smo za dan knjige pripravili pester, pesniško obarvan dogodek. V prvem delu smo obiskovalcem predstavili spominsko sobo Jožeta Udoviča, v kateri je njegova osebna knjižnica, ki vsebuje okrog 3000 knjig in revij v različnih jezikih; največ je poezije v francoščini, nemščini, španščini, angleščini, … Predstavljeni so bili tudi Udovičevi rokopisi, ki jih hrani knjižnica, predmeti, fotografije, diapozitivi, ki jih je Udovič napravil na svojih poteh po domovini (Dolenjski, Notranjski, Primorski) in tujini. Pomembni pričevalci so zbirke fotografij kozolcev, ostrnic, pokrajine … Udovič je dokumentiral svet, ki ga danes ni več.
V drugem delu smo povezali zgodbi dveh ustvarjalcev, dveh prijateljev, pesnika Udoviča in pesnika ter izjemnega urednika pri Cankarjevi založbi Ceneta Vipotnika. Vipotnik je bil človek, ki je Udoviču vedno stal ob strani, zbližala pa sta se prav zaradi poezije. Ko je leta 1948 Udovič pustil službo in postal svobodni književnik, je bilo pomembno, da je bil prav Vipotnik urednik, saj je podpiral Udoviča glede prevajanja, le-ta pa mu je pomagal pri sestavljanju programa. Prav ta dvojica je bila ključna, da smo v slovenščino dobili velikane svetovne književnosti: Lorco, Kafko, Poeja, Brocha, Kazantzakisa, Joyca, Laxnessa, Nerudo … Vipotnik je sredi dela leta 1972 umrl, kar je bil za Udoviča hud šok, v dnevnik je zapisal: »Človek, ki mi je dal toliko možnosti za delo, da sem mu v resnici največ dolžan.« Poleg hude žalosti je ta dogodek torej prinašal tudi razmislek o Udovičevi eksistenci. Vendar je za Vipotnikom za urednika na založbo prišel Tone Pavček in vse je teklo naprej. V Pavčkovem pismu Udoviču iz leta 1975 preberemo, da sta decembra tega leta, torej pred petdesetimi leti, istočasno izšli pesniški zbirki Udovičevi Darovi in Vipotnikova Zemlje zeleni spomin.
Zadnji del dogodka je bil posvečen branju pesmi Jožeta Udoviča, Ceneta Vipotnika in Neže Maurer. Obiskovalci so prejeli knjigi zbranih del Jožeta Udoviča ter Pibernikovo monografijo o Jožetu Udoviču.
Besedilo in foto Marija Hribar
