Izteka se Maistrovo leto, ki je s številnimi dogodki, povezanimi z življenjem in delom generala Rudolfa Maistra, obeleženo tudi v naši občini.
V rakovški knjižnici je bila od junija do konca novembra na ogled dokumentarna razstava Rakek in Unec generala Rudolfa Maistra – drugi, a vendar pravi dom, ki predstavlja predvsem njegove vezi z našimi kraji.
Avtor razstave, mag. Franc Perko je tako predstavil številne podatke in dokumente, ki širši slovenski javnosti doslej niso bili znani. Katalog razstave je izšel tudi v obliki knjige, ki jo je poleti izdalo Notranjsko domoljubno društvo General Rudolf Maister Unec. Prav tako je bil julija v Delu objavljen Perkov obsežni članek, ki je k ogledu razstave privabil dodatno občinstvo. Razstava se spomladi naslednje leto v prenovljeni obliki seli v Maistrovo rojstno hišo v Kamniku.
V knjižnici smo beležili zelo dober obisk, za dve večji skupini pa tudi organizirali predstavitev oz. vodenje po razstavi.
V petek, 22. novembra, smo tako gostili slušatelje Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Logatec, v soboto, 23. novembra, pa člane Muzejskega društva Idrija. Obe skupini sta pozdravila David Kavčič, predsednik NDDGRM Unec in predstavnica knjižnice, Nevena Savić. Razstavo je pred ogledom skozi predavanje predstavil Franc Perko.
Maistrov uradni življenjepis njegovega časa, preživetega v naših krajih, ne omenja prav veliko – razen Unca, kot kraja njegove smrti.
Njegov stric Lovro Sebenikar je prišel iz Gorenjske na Rakek za poštnega uslužbenca, vodjo pošte. Soproga Matilda, po rodu Dolenjka, iz zavedne, napredne kulturne in gostilniške družine Tomšič, je vodila uspešno restavracijo v hiši, ki sta jo zgradila na Rakeku in jo danes poznamo kot Domiceljevo hišo. Edinec Adolf je umrl kot otrok, drugih potomcev nista imela. Ko sta z Belletom hišo na Rakeku zamenjala za posestvo na Uncu, sta se leta 1903 preselila na Unec v Sebenikarjevo oz. Maistrovo hišo.
Ko trinajstletnemu Rudolfu umre oče (1887), uradno skrbništvo zanj in brata Ernesta prevzame stric Lovro Sebenikar. Ernest je delal in živel na Rakeku, najprej 10 let kot poštni ekspeditor, po krivi obdolžitvi poštnega nadkomisarja Cora iz Trsta pa krajše obdobje pred prezgodnjo smrtjo kot železničarski uradnik. Le dober mesec pred smrtjo je bil na sodišču v Logatcu Ernest oproščen krivde, Cora pa obsojen. Umrl je na Rakeku za jetiko, star 27 let, in je pokopan na pokopališču v Mengšu.
Na Uncu je pokopana njuna mati Franja, ki se je na stara leta preselila k ovdoveli sestri Matildi. Rudolf je že med šolanjem precej časa preživel na Rakeku, pozneje po upokojitvi pa večino poletij na Uncu, ki ga je skupaj z Logatcem, Rakekom in okolico leta 1921, kot član razmejitvene komisije otel Italijanom. Pozimi je ostajal v Mariboru.
Bil je tudi častni občan Občine Rakek. V zahvali za čestitko, ki jo je od župana Franja Tavčarja prejel ob 60. rojstnem dnevu, zapiše: »Vaš pozdrav me je posebno zato razveselil, ker je Rakek in Unec že skoraj 45 let sicer moj drugi, a vendar pravi dom.«
Nevena Savić